Vrste naglušnosti

Vrste naglušnosti

Glede na mesto okvare sluha ločimo:

PERIFERNE MOTNJE SLUHA

Prevodna ali konduktivna izguba sluha
Mesto okvare sluha je v zunanjem ali srednjem ušesu. V primerih prevodne naglušnosti se zvočni valovi ne prenašajo ali slabo prenašajo v notranje uho zaradi motenj v sluhovodu, bobniču, slušnih koščicah, ovalnemu ali okroglemu okencu. Ta okvara se običajno izraža kot blaga ali zmerna stopnja naglušnosti – slušni prag običajno ne preseže intenzitete 65 dB, krivulja pa je v glavnem linearna. Te vrste naglušnosti se največkrat pozdravijo z zdravili ali s kirurškimi posegi. Tudi uporaba slušnega aparata je uspešna.

Zaznavna ali senzorinevralana izguba sluha
Mesto okvare je v notranjem ušesu ali gre za okvaro slušnega živca in je ne moremo pozdraviti. Vzroki zanjo so lahko rdečke v nosečnosti, hrup, starost, dedni faktorji,… Sem spadajo vse stopnje izgube sluha. Rehabilitacija poslušanja in govora zahteva uporabo elektroakustične tehnike. Zaradi okvare čutnic prihaja do popačenja zvoka, zato je lahko govor kljub ustreznemu ojačenju slabše razumljiv. Novejši slušni aparati, ki niso zgolj ojačevalci zvoka, zagotavljajo boljše rezultate pri razumevanju govora.

Mešana ali kombinirana izguba sluha
Istočasno obstajata prevodna in zaznavna okvara sluha.

 

CENTRALNE MOTNJE SLUHA
Centralna izguba sluha pomeni nezmožnost avditornega centra možganov, da pravilno razume oz. prepozna zvočne informacije (zvok ali govor). Vzrok za takšno nezmožnost možganov je poškodba, okvara slušnega živca, možganskega debla ali avditornega korteksa. Centralne okvare sluha lahko spremlja zaznavna naglušnost, vendar ne nujno. Med centralne motnje spadata:

  • Retrokohlearna okvara – Vzrok motnje lahko opredelimo kot merljiv bolezenski proces živčnega sistema centralno od polža (tumorska rast, infarkt, anomalije žilja itd.)
  • Centralne motnje slušne predelave – Te so rezultat neprimerne uporabe in obdelave akustičnih signalov v centralnem živčnem sistemu. Poleg nezmožnosti dati zvoku pomen so prizadeti še slušni spomin, slušna pozornost, sposobnost razločevanja glasov in ločevanja glavnega slušnega dražljaja od šuma okolja. Degenerativni procesi pri staranju potekajo tako v periferni kot tudi v centralni slušni poti. Zaradi sprememb v srednjem in notranjem ušesu se zvok neprimerno prevaja, prihaja do popačenj, zaradi starostnih sprememb v centralnih slušnih poteh pa se zvok tudi neprimerno predela.

 

 

Glede na stopnjo izgube sluha ločimo*:
Klasifikacija naglušnosti (ASHA lestvica):

10 do 15 dB         Normalen sluh  
Normalna komunikacija.

16 do 25 dB         Rahla
V tihih okoljih oseba nima težav, pri prepoznavanju govora v hrupnih okoljih pa je tišji govor težko razumeti.

26 do 40 dB         Lažja
V tihih konverzacijskih situacijah, kjer je snov poznana in besednjak omejen, oseba nima težav pri komuniciranju. Slaboten, tih govor ali govor na razdalji pa je težko slišen, četudi je hrup minimalen. Oseba ima lahko težjo izgubo sluha na enem ušesu in lažjo ali brez izgube na drugem ušesu. Lahko ima lažjo obojestransko izgubo sluha. Pri njej je lahko prizadeto sporazumevanje in poslušanje govora. Govor sliši v razdalji do 8 metrov. Oseba je ovirana v orientaciji.

41 do 55 dB         Zmerna
Oseba lahko sliši le govor od blizu. Skupinske aktivnosti, kot so govorne situacije družbi predstavljajo komunikacijski izziv. Pri takšni osebi je lahko prizadeto sporazumevanje in poslušanje govora. Govor sliši v razdalji do 5 metrov. Oseba z zmerno izgubo sluha je ovirana v orientaciji in finomotoriki.

56 do 70 dB         Zmerno težka
Oseba lahko sliši le glasen, čist govorni signal in ima več težav pri skupinskih situacijah. Velikokrat je tudi govor posameznika opazno moteč, čeprav je razumljiv. Pri osebi je prizadeto razumevanje in poslušanje govora. Govor sliši v razdalji do 1 metra. Ljudje s to stopnjo naglušnostjo imajo težave z vključevanju v družbo in postanejo nesrečni.

71 do 90 dB         Težka
Oseba ne more slišati govora, razen če je ta zelo glasen, pa tudi takrat ne more prepoznati vseh besed. Zvoki okolja so prisotni, vendar jih oseba ne more identificirati. Posameznikov govor ni povsem razumljiv.

91 in več dB         Težja, praktična gluhost
Oseba lahko sliši posamezne glasne zvoke, medtem ko govora sploh ne more slišati. Cilj s slušnim pripomočkom je, da se vzpostavi osnovno komunikacijsko sporazumevanje. Posameznikov govor, če je sploh razvit, ni razumljiv.

* Obstaja več klasifikacij.

 

Glede na čas nastanka izgube sluha ločimo:

Prelingvalno izguba sluha
V skupino prelingvalno naglušnih/gluhih oseb spadajo osebe so izgubile sluh takoj po rojstvu ali najkasneje do tretjega leta starosti.

Postlingvalno izguba sluha
Med postlingvalno naglušne/gluhe osebe sodijo vse kasneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano, s poslušanjem, usvojile glasovno-jezikovno sporazumevanje. Njihovo glasovno-jezikovno izražanje je ponavadi brezhibno. Skupina je psihološko-zaznavno in socialno-komunikacijsko blizu slišečim osebam.

 

Informativno, hitro in brezplačno lahko stanje sluha preverite v AUDIO BM slušnih centrih.

Z nadaljno uporabo spletnega mesta se strinjate z našimi spletnimi piškotki. Več informacij

Zaradi optimalnega brskanja so aktivirani piškotki. Če nadaljujete brskanje po spletnem mestu sprejemate splošne pogoje piškotkov tega spletnega mesta.

Zapri