Izguba sluha velja za težjo prizadetost kot izguba vida, kajti slušni kanal je glavni vir pridobivanja informacij. Izguba sluha človeka tudi bolj osami. V večini primerov se razvija počasi, včasih več let. Žal se tega, kako pomembno je slišati, zavemo šele takrat, ko začno težave ovirati naš vsakdanjik.
500 MILIJONOV LJUDI
Od vseh petih čutil je uho najbolj obremenjeno. Bolezni, kot so tinitus, vrtoglavica in delna izguba sluha, so nove bolezni 21. stoletja. Več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu se sooča z določeno stopnjo izgube sluha. Zaradi negativnih vplivov hrupa število še narašča. Zaskrbljujoče je zlasti, da okvara sluha prizadene vedno mlajše ljudi.
Na videu je primer kako slišijo naglušni.
JAZ? JAZ NIMAM TEŽAV!
Okvara sluha vpliva na sporazumevanje, pridobivanje in izmenjavo informacij, zmanjšuje posameznikovo delovno učinkovitost ter zmanjšuje kakovost življenja. Rezultat študij Nemške zveze za spodbujanje dobrega sluha (FGH) pa so pokazali, da se samo okoli 30 odstotkov ljudi z okvaro sluha tega zaveda in priznava, da ima težave. Skoraj 71 odstotkov v raziskavo vključenih ljudi, pri katerih so potrdili okvaro sluha, namreč ni želelo priznati tega dejstva. Verjetno tudi zato, ker mislijo, da ljudje tiste, ki nosijo slušne aparate, hitro povežejo s slabotnostjo, starostjo in manjšo inteligenco. Seveda to ni res. Veliko jih vendarle odlaša, vse dokler izguba sluha ne začne bistveno načenjati kakovosti njihovega življenja. Posledice samozanikanja naglušnosti in neuporabe slušnega aparata so lahko številne, nekatere tudi resne. Mednje prištevamo povečano osamljenost in depresijo.
ZAČNE SE PO 30. LETU
Najpogostejši vzrok za nastanek naglušnosti je staranje. V starostnem obdobju od 30 do 40 let začnejo dlačnice (čutnice) v notranjem ušesu odmirati. Do starosti 65 let okoli 30 odstotkov ljudi doživi izgubo sluha, ki pomembno vpliva na njihovo sposobnost spremljanja vsakodnevnih zvokov, kot je na primer govor. Izguba se lahko izraža različno – od omejenega poslušanja tišjih zvokov ali slabšega razumevanja govora do popolne gluhosti. Pri približno eni osebi med desetimi je izguba tolikšna, da zahteva slušni aparat.
NI PA STARANJE EDINI KRIVEC!
Ljudje, sploh tisti, ki dobro slišijo, se premalo zavedajo, kako dragocen je sluh. Jemljejo ga kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar se ne more iztrošiti ali odpovedati, kar lahko mirno izrabljajo do meja vzdržnega. Redno obiskovanje množičnih koncertov, poslušanje glasbe iz MP3 predvajalnika na največji glasnosti, delo na gradbiščih in nasploh vsaka dolgotrajna izpostavljenost hrupu vodi v obrabo sluha. Če primerjamo obrabo sluha z vidom, je to enako kot če bi dolgo časa, ure in ure ali celo mesece, gledali v močno luč. Če je na koncertu zvok tako močan, da ga čutimo v notranjih organih in je valovanje zvoka tako močno, da nas neka nevidna sila potiska proč od zvočnikov, potem si lahko predstavljamo, kaj takšna glasnost naredi centimetrskemu bobniču, drobcenim slušnim koščicam nekaj milimetrskemu notranjemu ušesu. Za okvaro sluha pa niso potrebni le vrtoglavi decibeli. Do okvare počasi in postopoma vodijo že manjši šumi ali vibracije, ki jih nenehno poslušamo in se na prvi pogled zdijo sprejemljive, pa naj bo to vrvež z dvorišča, promet s ceste ali zvoki, ki jih oddajajo električne naprave v našem domu. Veliko hitrejši rezultat pa dosežejo kratki, glasni zvoki, kot je na primer pok petard. Nenaden, preglasen pok lahko v trenutku in za vse življenje okvari sluh. Na to, ali boste hrupu izpostavljeni ali ne, navadno lahko vplivate. Če ne, pa poskrbite vsaj za zaščito. Med druge vzroke, ki poleg starost in hrupa povzročajo okvare sluha, uvrščamo še različne bolezni, vnetja ušes, nekatera zdravila, dednost in fizične poškodbe.
UTIŠAJ TELEVIZOR, PROSIM!
Večinoma naglušnosti ne opazimo takoj, saj se pojavi postopno, skozi leta. Obenem pa jo pogosto prej opazijo družinski člani in prijatelji kot naglušna oseba sama.
Bodite pozorni, če:
- Pri pogovoru večkrat krivite druge, da govorijo tiho, saj ne slišite, kaj vam govorijo
- Se velikokrat zgodi, da ne razumete pogovora ali pa ga razumete drugače kot ostali. Težave s sluhom se največkrat pokažejo kot nezmožnost slišanja nekaterih zvokov ali kot mešanje nekaterih zvokov.
- Vas vaši bližnji večkrat opozorijo, da utišajte televizor, vi pa menite, da je ta primerno glasen, čeprav je za vse druge preglasen.
- Večkrat spreminjate zvok slušalke in zvonjenja na telefonu, ker ne slišite zvonjenja telefona ali pa slabo slišite sogovornika.
- Vam v ušesih piska, žvižga ali šumi. Tinitus, strokovno ime za šumenje v ušesih, je v zadnjem času postal zelo pogosta težava s sluhom.
- Imate občasne motnje ravnotežja. Tudi ravnotežje je namreč povezano s sluhom. Občasne motnje ravnotežja, ki postajajo vse pogostejše, so nedvomno znak, ki zahteva obravnavo pri zdravniku specialistu ORL.
GREMO K ZDRAVNIKU
Poznamo več preiskav, ki ocenjujejo sluh. Razlikujejo se glede na to, ali želimo ugotoviti, za kakšno vrsto okvare sluha gre (prevodno, kombinirano ali zaznavno naglušnost), kje je izvor okvare (v srednjem, notranjem ušesu, slušnem živcu ali osrednjih slušnih poteh) ali kakšen je njen obseg. Obseg okvare pokaže, ali je oseba lažje naglušna, težko naglušna ali gluha. Ponavadi preiskave ,s katerimi ugotavljajo funkcije ušesa, opravljajo v sklopu otorinolaringologije, vede, ki se ukvarja z zdravjem ušes, nosu in grla. Najpogosteje uporabljena preiskovalna metoda za oceno funkcije je pražna avdiometrija. Z njo ocenijo slušni prag, obenem pa ugotovijo vrsto okvare sluha. Osebni zdravnik je tisti, ki pošlje bolnika k otorinolaringologu. Nekatere preiskave so hitre in preproste, spet druge bolj zapletene in zahtevajo več časa, nekatere izvajajo celo pod splošno anestezijo, ker mora med postopkom bolnik negibno mirovati. Če se izkaže, da je okvara sluha nepopravljiva, da se je torej ne da pozdraviti z zdravili niti izboljšati z operacijo, vsak bolnik dobi možnost za pridobitev medicinsko-tehničnega pripomočka v obliki slušnega aparata ali vsadka, ki ga implantirajo v notranje ali srednje uho.
PREDSODKI IZ STARE GRČIJE IN RIMA
Oh, ti predsodki! Predsodki so del življenja, tradicije, kulture in vzgoje. Na področju priznavanja naglušnosti so še posebno veliki. Že v stari Grčiji in Rimu so menili, da so gluhi intelektualno manjvredni in da jim ne pripadajo enake pravice kot drugim ljudem. Podobno mnenje je zagovarjal antični filozof Aristotel. Stališče, da so gluhi v svojih kognitivnih sposobnostih bistveno slabši od drugih, je prevladovalo vse do druge svetovne vojne. Na splošno so menili, da gluhi na inteligenčnih testih izkazujejo dveletni zaostanek in petletnega na testih znanja. Zato so bili napačno prepričani, da so kognitivne sposobnosti pri gluhih kvalitativno in kvantitativno drugačne kot pri slišečih in da so te razlike posledica gluhosti. Danes seveda številne študije potrjujejo, da ni nobene neposredne povezave med gluhostjo in inteligenco.
POZOR! UHO Z LETI POZABI POSLUŠATI
Večini ljudi že sprejeti naglušnost predstavlja težavo, kaj šele misel, da bi uporabljali slušni aparat. V spominu imajo naštete predsodke, pa tudi zgodbe dedkov in babic, kako slušni aparat šumi, piska ali kako drugače moti. Čas privajanja na slušni aparat je zelo individualen in odvisen od starosti osebe. Majni otroci, ki že kot dojenčki dobijo slušni aparat, se nanj hitro privadijo, ker ugotovijo, da je zanje koristen in da se z njim lažje sporazumevajo z okolico. Starejši pa po navadi dlje časa odlašajo z obiskom pri zdravniku in se v tem času odvadijo običajnih zvokov iz okolja, kot so škripanje vrat ali hrup z ulice. Čeprav so slušni aparati danes majhni računalniki, ki so sposobni izjemno natančno prefiltrirati zvoke iz okolja, hrupa vseeno ne morejo povsem izklopiti. Pestra mešanica zvokov, tiste ki s pridobitvijo slušnega aparata vnovič slišijo že pozabljeni hrušč in trušč, največkrat zelo moti. Ker so se določenih zvokov odvadili, menijo da jim slušni aparate ne pomaga, saj prinaša »eno samo šumenje«. To je ključni razlog, da veliko naglušnih slušnega aparata ne uporablja. Pri takih osebah je potrebna pomoč defektologa, surdopedagoga (strokovnjaka za slušno prizadete), ki svetuje tako glede rokovanja s slušnim aparatom, kot tudi z nasveti, kako si prilagoditi okolje za lažje poslušanje. Aparat je treba v začetku uporabljati v tihem okolju, da se oseba navadi na zvoke, šele pozneje uvedemo pogovor z eno osebo in čez čas pogovor v skupini.
ODLOČITEV ZA ALI PROTI
Zaradi težav, ki nastopijo zaradi razlik med pričakovanji in realnimi zmožnostmi slušnih aparatov, velja pravilo da ima vsak, ki prejme slušni aparat, tega na posodo tri mesece. V tem času se mora odločiti, ali bo slušni aparat nosil ali ne. Odločitev »za« se največkrat izkaže za najboljšo. Človek, ki dobro sliši, ponovno postane del svojega okolja. Znova lahko komunicira z ljudmi, ki jih ima rad, in posluša ptičje petje. To je bogastvo, ki se mu ni treba odrekati, še najmanj zaradi predsodkov.
Ne oklevajte in obiščite zdravnika.